images/srcki2b.gif images/srcki2b.gifimages/srcki2b.gif

  <<<



...škoda, da vaše strani nisem našla lansko leto, ko je tudi naša družina preživljala težke trenutke ob ugotovljeni prirojeni srčni napaki naše hčerke Anje...

...Hvala vsem, ki ste delili vaše zgodbe z nami in nam dali vedeti, da je še veliko staršev, ki so kaj
      takega preživeli...



  Društvo srčnih otrok

  Britof 128

  4000 Kranj
  tel.: 070 / 402 902
  
  Transakcijski račun
  10100-0044749684

  info@srcki.si




 

Zgodbe srčkov




 Špelina zgodba


Pozdravljeni.


Končno sem se odločila, da bom delila svojo zgodbo z vami. Malo pred petim letom sem bila operirana prvič - koarktacija aorte. Niti ne tako nenavadna zadeva, zdravnikom dobro poznana. Operacija je lepo uspela. Jaz kot zelo živ otrok, sem hitro okrevala in kmalu drvela po bolnišnici (Vrazov trg, KC Ljubljana). Posledic nisem imela. Svetovano je bilo, da se ne ukvarjam s profesionalnim športom. Danes bi rekla "ni panike". V puberteti in malo prej, me je "metalo". Moja prva ljubezen je alpsko smučanje. Sicer nisem trenirala, sem bila pa vseeno ogromno časa na smučeh. Imam srečo, da mi je narava dala moč, dobro voljo in fleksibilnost. Postala sem učiteljica smučanja. Pred šestimi leti, sem imela preiskave (ziher je ziher) in odkrili so anevrizmo ascendentne aorte. Sama nisem imela težav. Smo pa predebatirali kaj bi lahko to anevrizmo povzročilo in prišli do zaključka, da z zagotovostjo ne moremo trditi o samem vzroku. Obstaja nekako 95 % možnost, da se je anevrizma pojavila po udarcu, ko se je nek smučar, ki je vozil za menoj, zaletel vame s precejšno hitrostjo. Operacijo sem uspešno prestala pred petimi leti. Tudi tokrat sem hitro okrevala. Zaradi koarktacije in anevrizme imam posledično tudi blago puščanje aortne zaklopke (kar je, zaenkrat še, hemodinamsko nepomembno).

Po naravi sem vesel človek, zaljubljena v naravo, hribe in vse kar je dobrega. Čeprav nisem tipi-topi zdrava, živim "normalno" življenje in dokaj aktivno. Hotela sem povedati, da se da tudi z odrekanji, lepo živeti in tudi marsikaj početi. Res me je bolelo, da sem morala opustiti misel na aktivno treniranje. Če danes pogledam za nazaj, me je lahko sram, saj sem imela veliko več, kot marsikdo (otrok pač razmišlja s srcem, sedaj kdaj pa kdaj uporabim še možgane ;) ).

In kakšni sta bili moji zadnji dve leti? Odlični! Po mučnem obdobju, ko sem dobila nasvet kardiologinje o odsvetovani nosečnosti (partner mi je vedno stal ob strani, ne glede na to, ali bo sploh lahko kdaj postal oče ali ne), je posijalo sonce. Na pregled (pred dvema letoma), h kardiologinji, sva prišla dva. Nosečnost je bila sicer planirana, vendar se je zgodilo malo prej, ker očitno s tem nimam problemov. Bila sem v tretjem mesecu - nekako sem se veselila, ker je bilo za splav prepozno. Sem tega mnenja, da je potrebno živeti polno življenje in kdaj postaviti sebe tudi na rizik (v moji situaciji sva bila dva - za nekatere sem bila neodgovorna). Kardiologinja je uspela prebrati iz mojega čela in kar sama vprašala, če sem noseča (seveda bi me kmalu vrglo s stola - če bi vedela, da bo tako preprosto, ne bi imela priprav na moj nastop in razlago situacije). Odločili sva se, da stvar izpeljemo - po mojih željah, seveda. Nosečnost je minila lepo. Hvaležna sem vsem zdravnikom, ki so me spremljali (imela sem kontrole pritiska in pogovor na vsakem pregledu - enkrat na dva do tri mesece), vmes tudi UZ srca, EKG in to je bilo to (najprej sem mislila, da bom non stop po bolnišnicah). Ko sem bila na koncu 8. meseca, sem bila sprejeta v porodnišnico, v Ljubljani. Zmenili smo se, da bom imela carski rez in to kar v KC in ne v porodnišnici. Seveda sem se z vsem strinjala (le kako se ne bi, podarjen mi bo zaklad, pripravljena sem bila narediti vse). 12.5.2009 malo čez 9h dopoldan sem prvič postala mami. Imam sina, ki mi je bil dobesedno podarjen. Z njim ni večjega dela (je potrpežljiv in nezahteven otrok). Vsak dan si pravim, da moram imeti na stotine angelov, ki me čuvajo. Če mi je bilo nekaj odvzeto, mi je bilo marsikaj podarjeno. S tem sem se pomirila in živim lepo. Seveda komaj čakam, da stopim na smuči (iz svoje kože pač ne morem). Učila verjetno ne bom več (predvsem zaradi pomanjkanja časa), bom pa nadvse zadovoljna, ko se bova z mojim malim mišonom skupaj predajala smučarskim užitkom (seveda, če bo le hotel - silila ga ne bom).

Ali si še želim otrok? Če bi bilo odvisno le od moje želje, bi imela minimalno tri otroke (najraje pa pet). Sedaj si želim še enega malega čmrlja, da bi bilo v panju bolj veselo in da Benjamin ne bi bil sam. Pred tednom dni sem imela zopet UZ srca in stanje po operaciji je nespremenjeno - torej nosečnost sama in porod nista negativno vplivala na moje zdravje. Počakala bom še eno leto in naslednji UZ, potem bomo pa videli kako se bodo stvari razpletale. Ne boste verjeli, najbolj me je strah, kako bi/bo kardiologinja sprejela mojo željo. Seveda bo pa odločitev precej težja, ker sedaj že imam Benjamina in ne bi rada brez potrebe zavestno ogrožala sebe, posledično moje bližnje... Kakorkoli že, zelo sem hvaležna in vesela, da imam takšno življenje. Pravzaprav si ne bi želela spremeniti ničesar.

Špela








 www.srcki.si

  registracija domen, iskalnik in portalregistracija domen, iskalnik in portal