images/srcki2b.gif images/srcki2b.gifimages/srcki2b.gif

 
Dogodki



...škoda, da vaše strani nisem našla lansko leto, ko je tudi naša družina preživljala težke trenutke ob ugotovljeni prirojeni srčni napaki naše hčerke Anje...

...Hvala vsem, ki ste delili vaše zgodbe z nami in nam dali vedeti, da je še veliko staršev, ki so kaj
      takega preživeli...



  Društvo srčnih otrok

  Britof 128

  4000 Kranj
  tel.: 070 / 402 902
  
  Transakcijski račun
  10100-0044749684

  info@srcki.si





 

Dogodki

april, 2014 ZBIRANJE ZAMAŠKOV ZA SRČKE
OŠ Vavta vas
 
 



Na našo šolo smo letos dobili učenca Marcela. Nekateri smo ga poznali že iz vrtca in vedeli za njegove težave z zdravjem, večina pa ga je spoznala kot prvošolca. Marcel je dober učenec, v šolo je vstopil z znanjem, ki se pričakuje ob koncu 1. razreda. Zelo dobro bere, računa piše črke in številke.

Razrednik, vzgojiteljica in jaz, njegova specialna pedagoginja, ki smo z njim vsak dan, pa smo spoznali v njem tudi zelo srčnega otroka, ki ima razvit čut do drugih, je prijazen fant in na noben način noče nikoli nikogar prizadeti. Zelo lepo se pogovarja in ti hitro zleze pod kožo.

Zato, ko smo zvedeli, da bo letos potreboval še eno operacijo na srcu nismo veliko razmišljali. Ideja, kako ga lahko podpremo, da bo čutil, da vsi navijamo zanj in smo z njim, če mu bo težko, je prišla sama od sebe. Nekako mu želimo pokazati, da nam je mar zanj, za njegovo družino in njihove težave.

In padla je akcija zbiranja zamaškov. Z razrednikom sva idejo razvila tako, da sva čim bolj poskusila navdušiti in osvestiti vse učence naše šole o pomembnosti sočutja in skrbi za drugega.

Začeli smo sredi januarja in do začetka marca nabrali 1 tono zamaškov. Pomagale so nam tudi bližnje organizacije in Marcelova družina. Bili smo navdušeni. Učenci so pomagali pri akciji po najboljših močeh in v njo vpeli vse svoje najbližje.

Akcija bo potekala še do konca šolskega leta. Denar, ki ga bomo s tem zaslužili, bo nakazan na račun Društva srčnih otrok.

Medtem smo imeli tudi zbiralno akcijo papirja in to vsoto je društvo že prejelo.

Konec maja, pa je v načrtu dobrodelni koncert z bazarjem, kjer bomo prodajali izdelke naših učencev.

Veseli smo, če lahko pomagamo in preko vašega društva kakorkoli olajšamo Marcelovi družini njegovo zdravljenje.

Katarina Kulovec









8. 6. 2013 POROČILO IZ 13. SREČANJA SRČKOV
Žalec



Na čudovito sončen sobotni dan, 8. junija, smo že zgodaj dopoldan prispeli v Žalec, kjer smo v zelenem in mirnem ambientu bio parka Nivo nato preživeli lep in vroč dan.
Stojnica, na kateri so bila lepo razstavljena darila, namenjena za srečelov, je bila polna tudi raznih dobrot. Še posebej Andrejina čokoladna rulada in Sabinini slastni mufini, so se kar topili v ustih, mjam.
Jan in njegova mami sta bila tokrat tista, ki sta lično in domiselno oblikovala darila naših donatorjev, da so s svojimi pentljami in malce skrito vsebino, kar vabila obiskovalce, da pridejo bližje...in nas ob tej priložnosti tudi povprašajo o delovanju našega društva, o srčkih.
Prišlo nas je 8 srčnih družin, in tokrat se nam je na novo pridružila srčica Julija s svojo mamico in očkom. Julija je še majhna deklica, stara malo več kot 7 mesecev. Za seboj že ima prvo operacijo, a njenemu obrazku in teleščku se to prav nič ne vidi. Nasmejani vsi trije, so se z nami malo pogovorili in obljubili, da Julijina zgodba pride!
Veliko vode smo popili, se sladkali in klepetali, si ogledali prireditve, ki so jih pripravili organizatorji, se najedli sojinega golaža in konopljinih palačink (ki resnici na ljubo otrokom niso bile preveč všeč), si vrnili malo soli s smokiji:)....Naši otroci so hranili labode, račke in želvice in se navduševali nad vodo.
Vsem pa so nam bila všeč darilca, ki smo jih dobili s srečkami. Naši donatorji so bili:
ZDRAVO BIO d.o.o.
PETER BABAROVIč S.P.
OLYMPUS d.o.o.
EVROSAD d.o.o.
MONIKA BRINŠEK
ASPect, DAMIJAN SVETINA S.P.
ALBA 2000 d.o.o.
STEKLARNA HRASTNIK
PROELITE, NEJC ŠKRABAR S.P.
TRIGLAV ZAVAROVALNICA
ZLATARNA TRBOVLJE
AVTOMATERIAL SLAPY, SLAPŠAK ANTON S.P.
UNIKATI ALEXIEL
VODOTERM Radomlje d.o.o.
Vse nagrade so bile lepe, najlepšo pa je dobil srček Janez Aleksander - fotoaparat OLYMPUS!


9. 16. 2012 Dogodek: 12. SREČANJE SRČKOV
Poročilo: Sobota, 9. junij 2012, kamp Menina Varpolje, srečanje srčkov



En kup besed in številk, ki marsikomu ne bi ničpomenile. A za nas je drugače, predvsem za srčke in pa brate, sestre, mamice, atije, mame, očete srčkov ta kupček besed pomeni druženje, sprostitev, izmenjava izkušenj, dogodkov, novic.
Vsako leto smo večji oz. manjši(!?), bogatejši za nove izkušnje, bogatejši za nove člane, skratka vedno je nekaj novega. In tudi letos ni bilo izjem. Z novim članstvom nas je razveselila srčica Tija. To malo drobceno bitjece nam je dalo razmišljati, kaj vse lahko eno drobno telesce prenese.

Kakšni borci so lahko otroci, da se ne predajo do zadnjega kančka. In vredno je živeti za takšne trenutke, ki morda za nekoga ne pomenijo nič, a za nas, ki smo del vsega mozaika srčkov, pa neskončno veliko. Volja, ki jo imajo naši srčki, je neuničljiva, to vam lahko vsi povemo iz lastnih izkušenj.

Udeležba na letošnjem pikniku je bila kar številčna. Prišlo je 9 družin. Naštela bom samo srčke in pa njihove bratce in sestrice: Novinka Tija, Žan, Anže, Klara, Uroš, Marjeta, Martin, Matija, Klara, Jakob, Mina, Matej, Mitja, Jan, Anja, Tadej, Tilen, Dejan.
Letos nas je ta dan presenetilo turobno, deževno vreme, kar pa naših otrok ni motilo. Kljub temu so našli zabavo, kar nas je od začetka malo skrbelo. A so bile skrbi odveč, kmalu so našli svoj ritem in starši smo se lahko posvetili svojim raznoraznim problemom in problemčkom, dogodkom, ki nam jih otroci pripravijo. Največ pozornosti smo posvetili naši Tiji, ki se je kar nismo mogli nagledati, toliko energije to malo bitjece izžareva. Prava mala borka je in starši male Tije so lahko ponosni na njo.
Letos nas je kar malo zeblo, lačni pa nismo bili. Osebje kampa je obložilo mizo z raznoraznimi jedmi, za vsakogar se je nekaj našlo, kdorkoli pa je bil lačen, je bil pa kar sam kriv. Tudi sladoled smo si privoščili kljub mrazu, ampak pravijo, da se klin s klinom zbija…. Vsi otroci so prišli tudi do majčke in če se prav spomnim, je bilo tudi nekaj igračk za manjše otroke. Maja, prosim javi Janezovim staršem, da naša Klara zelo rada nosi opanke in se za njih še enkrat zahvaljujem.
Damijan nas je opozoril na stanje in razmere v slovenski kardiokirurgiji za otroke. Žalostno je, da naši srčki ne dobijo ustrezne oskrbe s strani države. Politika je.... Ne bom posebej omenjala tega, ampak tako je, na žalost. Igrati se z življenjem otrok, da si nekateri polnijo žepe, je katastrofa. Pa še nič jim ne moreš, so zaščiteni, kot (včasih so rekli) kočevski medvedi.
Sama pri sebi velikokrat razmišljam, koliko nas tile naši srčki naučijo. Tale srečanja srčkov nam omogočijo, da se te izkušnje prenašajo naprej, kajti, s prihodom otroka-srčka se marsikomu življenje obrne na glavo. Ko pa vidijo, da niso sami na svetu, da je še nekdo, ki se mu je svet obrnil na glavo, se potem zdi življenje lažje.
Dati nekomu vedeti, da ni na svetu sam, je neprecenljivo. Dihati skupaj drug z drugim, se spodbujati, premagati strah s pomočjo prijateljev, je neprecenljivo. In uživati življenje z našimi srčki - to je rezultat vsega tega.
MAJA, KDAJ BO NASLEDNJE SREČANJE?
Z zamudo in kljub temu z veseljem zapisala
Kristina
Lep pozdrav do naslednjega srečanja.
Z zamudo a z veseljem:) objavljam.....Maja


22. 10. 2011 Dogodek: 11. SREČANJE SRČKOV
Poročilo: Enajsto srečanje srčnih družin



V soboto, 22. oktobra 2011 ob 17. uri v Gostilni Pri Tinčku v Ljubljani, smo imeli zdaj že tradicionalno 11. srečanje srčkov.
Dan se je že prevešal v večer, ko smo parkirali pred gostilno Pri Tinčku. Od zunaj se je slišal nam že znani direndaj otrok z družinami, ki so se udeležili tega srečanja.
Tadej, Tilen, Dejan, Eva, Vid, Juš, Klara, Mina, Lovro, Janez Aleksander, Jan, Žan, Anže in Klara, od tega 6 srčkov, so bili tisti, ki so nestrpno pogledovali proti paketom, ki so jim bili namenjeni kot novoletna darila od prizadevnih donatorjev. Kar nekajkrat je bilo potrebno iti v avto, da se je vse znosilo na mizo. Na tisti mizi se je našlo marsikaj, najbolj imenitne so bile pa lego kocke, za nekatere tudi knjige, starši pa smo dobili knjigo o resničnih zgodbah ljudi, ki so se znašli v težkih življenjskih situacijah. Ta knjiga ti da misliti...
Seveda so se otroci 'poskupinčkali' in po svoje uživali cel večer, starši pa smo si ob kavici izmenjali razne informacije o zdravju naših srčkov in debatirali tudi o odraščanju naših večjih srčkov.


Ker je populacija te skupine otrok zelo raznovrstna, od pubertetnikov vse tja do 'pleničkarjev', je bila 8. ura znak za odhod proti domu, saj so predvsem 'pleničkarji' postajali sitni in zaspani. Tako smo se počasi zadovoljni vračali proti domu.


Mislim, da je Maja rekla, da se naslednjič srečamo v Kampu Menina in vsi že komaj čakamo. Mogoče tudi kaj prej še nekje, ampak Kamp Menina je zakon.
Torej na ponovno snidenje,


V imenu DSO Kristina, Žanova mami


23. 10. 2010 Dogodek: 10. SREČANJE SRČKOV
Kraj: Kmetija odprtih vrat Pri Janš (Koreno nad Horjulom). Dan: SOBOTA, 23.10.2010 Ocena: ODLIČNO 10



'Mami, mami, srečanja srčkov bo v soboto!' je vpila naša tamala Klara.
'A gremo, a gremo?' me je vsa nestrpna spraševala na vsakem koraku. Namreč, ko je videla napis kmetija odprtih vrat, je od veselja skakala v zrak, ker na kmetiji so živali. No ja, naj bi bile.
'Ja bomo šli, a ne, mami?' sta privpila izza vogala Žan in Anže.
Vsi smo čakali, kaj bo storil naš ata, a bo prikimal ali ne. Spogledava se in skupaj v en glas sva dejala, da bo sobota, 23. oktober 2010 dan, ko bomo šli na komajpričakovano srečanje srčkov. Ampak, kje je to Koreno nad Horjulom? Hvala Bogu za internet, tako da smo srečno prispeli in to kar iz Krškega, kjer je imel naš ta srednji otrok rokometno tekmo. Že kar malo lačni smo se odpravili proti sobi, od koder se je slišal največji džumbus. Predvidevali smo, da to znajo biti družine s srčki.


Vstopili smo in razvneli so se pogovori, saj se že kar nekaj časa nismo vedeli. Seveda so vsi pogledovali k Žanu, kako se drži po tisti svoji kalvariji, ki jo je prestal. Dobro zgleda, a ne? To naj bo v dokaz vsem, ki imajo podobne probleme, da se da z lastno voljo in podporo prijateljev res skoraj vse prebroditi. Še enkrat se moram zahvaliti vsem, ki ste nam in Žanu stali ob strani v tistih res težkih trenutkih.

Lakota je bila velika in kosilo nam je teknilo. Še bolj pa so bili predvsem otroci veseli sladkih stvari iz domačih pekarn z vseh vetrov, katere so priromale na mizo po kosilu. Starši pa kot ponavadi smo se zadovoljili s kavico.

Nato so sledila presenečenja za naše otroke, ne samo za srčke, ampak za vse. Nasmehi na njihovih obrazih so povedali vse. Bili so jih zelo veseli in naj vam povem dragi otroci, da je skromnost lepa in redka čednost v današnjih časih.


Potem smo se počasi odpravili ven. Naša Klara je venomer hodila okoli mene in me spraševala, kje so kakšne živali, če je to kmetija odprtih vrat. No ja, prvo kar je videla, sta bila dva štirinožca, ki so ju pripeljali dve družini. Veliki mrcini, ni kaj. Če bi skočili na Klaro, bi videla svet iz tal. Pa naša tamala se živali prav nič ne boji.


Nato smo se odpravili na točko, iz koder naj bi se videle vsi bližnji hribi in okoliške cerkve. Na poti do vrha smo videli precej jelenjadi, ne vem točno, katere vrste, pa mislim da ovce oz. koze. Ko smo prispeli na cilj, smo naredili gasilsko sliko vseh prisotnih. Največ pozornosti pa je ob vsem tem pritegnila čreda, jaz jim pravim čupastih bikov in krav. Kako so cartkani. Pa še božala sem enega. Res so bili prisrčni.

Ob odhodu smo se nekaj družin zmenili, da se dobimo v živalskem vrtu, ki naj bi bil v bližini. Ob slovesu in želji na čimprejšnje ponovno snidenje, smo se odpeljali v dolino proti živalskem vrtu. Tam sta nas pozdravili najprej kamela in pa en čisto majčken poni brez očesa. Pot smo nadaljevali do lastnika tega živalskega vrta. Bilo mi je zelo všeč, prav tako vsem drugim in predvsem otrokom. Lahko bi rekla, da je bilo bolje, ko v Lj. Zoo-ju, saj tako od blizu ne vidiš medveda, kot v tem živalskem vrtu. Ob pogledu na tisto mrcino od tako blizu sem se naježila in vam povem, da ob srečanju na prostem v naravi s tako mrcino pade svetovni rekord v teku, na kolikor je potrebno, da mu uidem. Zanimive so bile himaljske koze, pa zajčki, ježevci (omg kake bodice), pavi, noji in še bi lahko naštevali.



Bila je že trda tema, ko smo se odpravljali domov. Lepo smo se zahvalili in moram povedati, da toliko zanimivih stvari o teh lepih divjih živalih nisem še nikjer slišala na enem mestu.
Ko smo se peljali domov, so naši trije otročki lepo spančakali, midva z Bojanom pa sva uživala v tišini.


Na čimprejšnje ponovno snidenje,

Kristina, Žanova mami


10. 10. 2009 Poročilo iz 9. srečanja srčnih otrok


Sobota 19.9. 2009, je bil za srčke prav poseben dan. Zopet smo se srečali v prijetnem okolju Rečice ob Savinji, v kampu Menina.

Okrog 11.00 ure, ko se je naredil prelep sončen dan, se je zbralo 13 družin, s svojimi razigranimi srčki, moja malenkost pa je prispevala k temu, da smo bili zastopani tudi odrasli srčki. Srčki so se hitro razpršili in brezskrbno uživali v vožnji z avtomobilčkoma in igrami na igralih. Starejši smo ob pijači veselo pokramljali, nekateri smo se tudi prvič srečali. Seveda je bilo potrebno opraviti še nekaj formalnosti, tako smo prisotni plačali članarino, srčki smo se, vsak z svojo zgodbico na kratko predstavili, nato pa smo prejeli majčko z logotipom Društva srčnih otrok in simboličnim darilcem. Majčke so ob plačilu članarine, prejeli tudi ostali družinski člani. Seveda brez slikanja ni šlo, tako je nastalo nekaj fotografij, tudi gasilskih.

V tem času je že prijetno dišalo in mamilo lačne želodčke, saj nas je Društvo letos presenetilo tudi z brezplačno pogostitvijo. Predstavnik v kampu nam je zaželel dobrodošlico, in nas povabil, da smo si samopostrežno, s pomočjo prijaznega osebja, obložili krožnike in potešili lačne želodčke. Kosilo smo zaključili z jabolčnim zavitkom, srčki so se zopet, polni energije, razpršili naokrog, ostali pa smo ob kavici spregovorili tudi o bolj resnih temah.

Ugotovili smo, da Društvo srčnih otrok čaka veliko resnega dela, da bomo poskušali izpolniti čim več ciljev in s tem omogočili srčkom čim boljše zdravljenje.

V popoldanskih urah je minilo tudi to srečanje in v želji, da se čim prej spet snidemo, smo se zadovoljni in nekateri tudi že malce utrujeni, odpravili proti domu.

Zapisala: Gita











30. 9. 2001
Prvo srečanje srčnih otrok


Prvo srečanje otrok po srčni operaciji, Strmec 30.9.2001 Uroš, Klara, Eva in Matic - glavne osebe v življenju štirih družin. Srčni otroci. Tako smo jih poimenovali zaradi težav, ki jih imajo s srčkom že od rojstva dalje.
7. 7. 2002
Drugo srečanje srčnih otrok


Drugo srečanje srčnih otrok
6. 9. 2003
Tretje srečanje srčnih otrok


Tokrat smo se srečali v Ljubljani na domu oz. na vrtu pri Evi. Pripravili smo srčkov piknik, saj je bilo vreme lepo in toplo. Naši gostje: Klara, Uroš, Matic, vsi s svojimi starši bratci in sestricami, pridružil pa se nam je tudi novi član Urban. Tako se je naša srčkova družina spet malo povečala, kar smo bili zelo veseli.









5. 9. 2004
Četrto srečanje srčnih otrok


Četrto srečanje srčnih otrok

Letos smo se dobili na Vranskem. Vsi razen našega Urbana, ki je letos prav v tem času dobil sestrico. Čestitke!
Hkrati iskrene čestitke tudi Evi, ki je dobila drugega bratca Juša! In obema mamicama in očkoma!
Dogovorili smo se, da se fletno najemo tam v bližini, nato pa smo odšli na daljši klepet, igro in skakanje v Radmirje, kjer smo preživeli popoldan. Otroci so zlezli v čolne in se zabavali ob vodi.
Kako so že veliki! Razigrani in polni energije so letali sem in tja, da smo imeli starši kar dovolj časa, da se pogovorimo o trenutni situaciji v zvezi z njihovim stanjem, zdravjem in terapijo.
Klara, Uroš in Matic še naprej jemljejo zdravila. Vsakoletni pregled srca ugotavlja nespremenjeno stanje.
13. 9. 2005
Peto srečanje srčnih otrok


Peto srečanje srčnih otrok

Spet smo tu! V prelepih goricah na Strmecu v Zgornjem Leskovcu pri Ptuju. Pri Urošu.
Zunaj je padal dež, nedelja je bila hladna. Pri nas v prostorni zidanici, ki sta jo lepo opremila Franjo in Marija, pa je bilo toplo, saj je bila peč zakurjena.
Letos so bili trije srčni otroci na srečanju. Želeli smo si kampirati nekje za dva dni, se je pa zgodilo, da v letošnjem poletju za to ni bilo časa. Veseli smo bili, da smo kljub temu srečanje organizirali, predvsem se moramo zahvaliti našim ptujskim prijateljem, ki so nas ponovno prijazno povabili k sebi.
14. 1. 2006
Šesto srečanje srčnih otrok


Šeseto srečanje srčnih otrok

Končno je prišel 14. januar 2006, ko smo se srčni otroci zbrali na našem vsakoletnem srečanju. Tokrat smo se zbrali v prijetnem okolju gostilne Kaval. Razveselili smo se slastnih pic in palačink a še bolj smo se razveselili tega, da so se tokrat prvič srečanja udeležili tudi odrasli, ki so bili prav tako, kot mi operirani na srcu. Z veseljem so postali naši novi člani. Res je, da sta bila le dva in sicer Mira in Bojan, a s svojimi izkušnjami bosta lahko odgovorila na naša številna vprašanja in z nasveti pomagala našim staršem. Predvsem pa je razveseljivo to, da se po operacijah tako dobro počutita. To pomeni, da se z veliko volje in enrgije da premagati vsako bolezen.
Dokazala sta nam, da lahko živita povsem normalno. Njuna prisotnost je tako lep zgled nam malim srčkom, ki smo že bili ali še bomo operirani na srcu. In obiskovalcem naše spletne strani tudi povabilo, da se nam pridružijo.
Dogovorili smo se, da bomo poizkusili ustanoviti društvo in vanj pritegniti še več otrok pa tudi odraslih, ki so bili operirani na srcu kot otroci. Prepričani smo, da nam bo to tudi uspelo, saj nas je vsako leto več in vedno več nas bo.









17. 6. 2006
Letni tabor srčnih otrok


Letni tabor srčnih otrok
Na taboru se nas je zbralo devet družin, skupaj kar petintrideset udeležencev. Imeli smo se lepo in v dobrem ter prijateljskem vzdušju smo del časa namenili tudi ustanovnemu sestanku Društva otrok s prirojenimi srčnimi napakami. o, da nam bo to tudi uspelo, saj nas je vsako leto več in vedno več nas bo.

Kristina, Žanova mami, je izpolnila obljubo in napisala nekaj besed o Taboru srčkov:
Zbudili smo se v prijetno sobotno jutro, 17.6.2006. Napovedoval se je vroč dan, kot nalašč za piknik. Pa smo se odpravili nanj, namreč na piknik srčkov v kamp Menina v Varpolju. Težila sem Bojanu, če ve, kam se peljemo, pa mi ni prikapljalo, da ko je on hladen kot led (kot nalašč za tisto vročino), točno ve kaj in kam hoče.
Parkirali smo v res prijetnem okolju kampa, nekaj telefonskih klicev, pa smo bili že na pravem mestu ob pravem času. Tam sta nas pričakali že dve mamici "srčkov", ena srčica je bila Anja, drugi pa Miha. Res mi je žal, ker ne vem našteti otrok in družin, ko pa jih je bilo toliko, kar preveč za prvič za zapomnit. No kakor koli že, počasi smo se zbrali in starši začeli izmenjavati izkušnje, otroci pa itak najdejo takoj nekaj skupnega pri svojih vragolijah. Opazila sem, da smo skoraj vse družine zelo dobrodošle pri povečevanju povprečja otrok na družino, velika večina družin je bila s po tremi otroci, ena celo štirimi. Pohvalno, ni kaj. Vidi se, da imamo zvečer dovolj časa za stvari, ki jim je noč namenjena (ha, ha, ha).
Na pikniku pa nismo samo jedli, pili in govorili ampak je bil to ustanovni sestanek društva srčkov, izvolili smo predsednika, tajnika, blagajnika.
V samem kampu je bilo zabave za otroke več kot dovolj, od toboganov, gugalnic, dreves, trave, celo jezero je tam, v katerem sta zaplavala tudi dva korenjaka srčka Uroš in Klara, in naš ta drugi, Anže, do kolen. Postrežba je bila solidna, (važno, da je za otroke hrenovka, za ženske paradajz, za moške pa "kremenateljc"), vsem pa nam je bil všeč domači kruh. Zdi se mi, da je bila edina pogrešana stvar pri otrocih sladoled, pa le ni bilo preveč hudo. Ko so zagledali tisti tricikel ali kajževemkaj s prikolico, je bil sladoled pozabljen. Nekaj slik kaže o užitku otrok, ko so se "trajbali" sem ter tja kot nori. Tako, da so se komaj ločili en od drugega, ko smo se odpravljali proti domu.
Pot domov je bila mirna. Zadaj so vsi smrčali, midva pa sva se lepo v miru pogovorila in sklenila, da bi bilo super, če bi bilo takšnih srečaj čim več. Ker redko srečaš človeka, ki ve, kaj vse prestajaš pri teh stvareh. Meni res veliko pomeni.
lp Kristina
3. 6. 2007
Sedmo srečanje srčnih otrok


sedmo srečanje srčnih otrok

Sabina in Boštjan, Žigijeva starša sta se potrudila in nam skupaj s kratkim poročilom, poslala fotografije iz našega, 7. srečanja srčkov.
Za nami je že sedmo srečanje srčkov, ki je potekalo v kampu Menina, v Varpolju. Na srečanje je letos prišlo že 14 srčkov in njihovih družin.
Nekateri smo se med seboj poznali že prej, drugi smo se videli prvič. Ko smo bili zbrani, je sledilo predstavljanje naših srčkov. Zanimivo je bilo slišati posamezne zgodbe, večji srčki so se predstavili kar sami, medtem ko smo nekatere predstavili starši z malo treme:)))
Po predstavitvi smo se odpravili na krajši izlet, kjer smo si ogledali kmetijo, kakršne so bile včasih značilne za ta del Slovenije. Počasi smo postajali lačni, zato smo po ogledu pohiteli nazaj v kamp. Po dobrem kosilu so otroci kar takoj švignili nazaj na trampolin, ki je bil atrakcija dneva.
Starši smo si med tem izmenjali izkušnje, se pogovorili o naših otrocih, skrbeh zanje...
Po kratkem počitku je sledilo podeljevanje daril našim srčkom. Iz stekla lepo obdelane in z napisom, namenjenim 7.obletnici srečanj srčkov vgravirane plakete, so bile delo Marcelovega atija Marka in mamice Nevenka. Za trud se jima lepo zahvaljujejo vsi srčki! Damijan in Maja sta jih razveselila z lepim pisalom, ki ga je krasil svetlikajoč srček, midva pa sva podarila otrokom napihljive žoge, ki jih je zanje podarila Zavarovalnica Maribor.
Po končani podelitvi so nekateri prijeli za krmilo malega avtobusa:)) in naše otroke popeljali po kampu...smeha ni bilo konec:))))
Ker pa vse lepo hitro mine in ker so naši srčki bili že pošteno utrujeni smo se odpravili domov v upanju, da se prihodnjič vidimo v še večjem številu!
28. 6. 2008
Osmo srečanje srčnih otrok



V mrzlem in deževnem (za sredino junija) sobotnem dopoldnevu se je 12 naših srčkov (Klara, Miha, Uroš, Marcel, Žigi, Jan, Tadej, Eva, Anja, Jan, Sara in Martin) z družinami in prijatelji zbralo na našem zdaj že tradicionalnem srečanju srčkov v kampu Menina.
Večinoma smo se že poznali med seboj, nekateri pa so bili letos na pikniku prvič, medtem ko so drugi želeli priti, pa se na žalost zaradi bolezni srečanja niso mogli udeležiti.
Prizadevni starši so poskrbeli za manjša darila: majice, nalepke, svinčnike in milne balončke, ki so otroke zelo razveselila.
Posebnost letošnjega srečanja je, da smo postali Društvo srčnih otrok in priložnost smo izkoristili tudi za to, da smo izpolnili pristopne izjave o članstvu in pobrali članarino za leto 2008 (kar tudi spada k članstvu).
Naši otroci so se medtem zabavali. Večji so najbolj uživali v vožnji po kampu z vozičkom na nožni pogon, za manjšimi so tekali starši in bili oboji mokri, drugi so igrali karte.
Nam staršem se zdi zelo pomembno, da se družine poznamo med seboj in se tudi srečujemo, da si lahko izmenjujemo izkušnje, vprašamo za nasvet nekoga, ki je podobno že preživljal...
Res, da je ves dan deževalo in smo bili na koncu že vsi mokri in premraženi, a smo se kljub temu zadovoljni, da smo se zopet srečali, pozno popoldan, poslovili.



 www.srcki.si

  registracija domen, iskalnik in portalregistracija domen, iskalnik in portal