16. aprila 2018, tik pred polnočjo, je na svet prijokala najina sreča s 3480 g in 51 cm.

 

V porodnišnici naju je en teden držala huda zlatenica, 5. dan po porodu pa je bil slišan šum na srčku.

 

Po enem tednu sva bili premeščeni na Pediatrično kliniko v Ljubljano.

 

Sledila je diagnoza – 𝐥𝐮𝐤𝐧𝐣𝐢𝐜𝐚 𝐧𝐚 𝐬𝐫č𝐤𝐮 (𝐕𝐒𝐃).

Svet se nama je postavil na glavo. Zala je ostala na neonatalnem oddelku in njeno stanje se je slabšalo. Poleg hitrega dihanja in utrujanja pri hranjenju, ji je voda začela zalivati pljučka, apetit je bil vse manjši in po enem mesecu je prešla iz stekleničke na nazogastrično sondo za hranjenje.

 

Vse je kazalo na to, da bo Zala v kratkem potrebovala operacijo. Po uvedbi diuretikov se je stanje izboljšalo in po slabih dveh mesecih sva končno odšli domov, s kontrolo na 3 dni.

Zala se je zopet borila s hranjenjem po steklenički in po nekajmesečni borbi je bilo njeno stanje predstavljeno na konziliju za operacijo.

 

15. 11. 2018 sva jo ob 14.30 z možem pospremila v operacijsko dvorano. Zala je bila zaradi pomirjeval v svojem svetu, za naju pa se je takrat začelo mučenje, saj sva njeno življenje predala v roke kirurgom vedoč, da je 50 % možnosti, da se po operaciji ne zbudi. Po treh urah sva končno zagledala kirurga, ki nama je potrdil, da je operacija uspela in srček dela odlično.

 

Na prizor v intenzivni enoti te ne more pripraviti nihče. Zala je dihala z aparati, okrog nje je bilo več kot 25 kablov in cevk, aparatov, ki so utripali ob njej sploh nisem štela. Na njenem prsnem košu je bil le bel obliž, jaz pa sem se počutila krivo, ker sem dovolila, da jo spravijo v tako stanje, čeprav sem vedela, da se je končno rešila muk.

 

Njeno okrevanje po operaciji v naslednjih dneh je bilo neverjetno, celo za zdravnike – dobila je neverjeten apetit in 6. dan po operaciji sva z Zalo zapustili Pediatrično kliniko brez nobenega znaka, da je preživela operacijo na odprtem srčku, razen belega obliža.

 

Najtežje mi je bilo, ker je bil odnos zdravnikov do operacije nikakršen – za vse informacije o svojem otroku si moral prositi skoraj na kolenih, poleg tega pa so bile splošne informacije o srčnih napakah težko dosegljive.

 

V nevzdržnih bolečinah sem preživela cele dneve na stolih PeK 1 teden po porodu. Da je bilo vse skupaj še težje, smo bili ravno v času, ko so Pediatrično kliniko LJ zapustili trije slovenski otroški kardiologi.

 

Naše življenje se je z operacijo obrnilo v pravo smer in v zameno za brazgotino na prsnem košu je Zala dobila kvalitetno življenje.

 

Sedaj je 4-letnica, ki ji energije ne zmanjka in tako zelo rada je, da mi marsikdo ne verjame, kako je bilo težko.

 

Zala bo vedno nekaj posebnega. Vsako leto lahko dvakrat piha svečko na svoji rojstnodnevni tortici, ker praznujemo dva rojstna dneva.

 

Zala, že s prihodom na svet, si postavila svoje meje. 4 leta nazaj si zmagala igro življenja. Tvoja brazgotina na prsnem košu je opomnik za vse, da se borba in vztrajnost izplačata, opomnik, da te je življenje hotelo zlomiti ampak mu ni uspelo! Si najin mali čudež in razlog, da sedaj na življenje gledava drugače.

 

Dragi starši, tudi midva si nisva želela takšne poti, vendar življenje ti naloži toliko, kolikor zmoreš in včasih se čudiš sam sebi, koliko preneseš. Življenje na žalost včasih ne prizanaša. Prekleto težko je in včasih niti sam ne najdeš izhoda. Vendar tudi takrat, ko misliš, da je težko, da ne zmoreš več, ne pozabi, 𝐧𝐞𝐯𝐢𝐡𝐭𝐚 𝐧𝐢𝐤𝐨𝐥𝐢 𝐧𝐞 𝐭𝐫𝐚𝐣𝐚 𝐯𝐞č𝐧𝐨 𝐢𝐧 𝐳𝐚 𝐧𝐣𝐨 𝐯𝐞𝐝𝐧𝐨 𝐩𝐫𝐢𝐝𝐞 𝐦𝐚𝐯𝐫𝐢𝐜𝐚.