Za začetek naj se predstavim, sem Denis, Timoteiev oče.

 

Vse se je začelo v nosečnosti, ki je bila vse prej kot normalna. Iz neznanega razloga, morda tudi radovednosti se je žena nekje v šestem mesecu naročila na 3d ultrazvočno preiskavo najinega otročička, ker naj bi tam odkrili vsako najmanjšo možno napako, pa še kul 3d video dobiš. Preiskava ni pokazala nobene nepravilnosti in oba sva bila zelo zadovoljna, sploh, ker pregled nuhalne svetline ni bil povsem optimalen. Nekaj dni po tem 3d ultrazvoku pa je bila pri ženi odkrita visoka sladkorna- šok. Takoj je bila hospitalizirana v porodnišnici v Ljubljani.

Najtežje mi je bilo oditi domov brez nje, brez katere si nisem niti znal predstavljati življenja. V porodnišnici je ostala približno mesec dni, morda malo manj, ker so težko uravnali vrednosti njenega sladkorja. V nosečniški knjigi sem pa prebral, da sladkorna bolezen pri materah lahko povzroči prirojene srčne napake pri otroku, vendar sem bil pomirjen, ker smo opravili tisti 3d ultrazvok in če bi kaj bilo narobe, bi tam videli. Naprej je potekalo »normalno«, z rednimi pregledi pri diabetičarki v Ljubljani. Mesec dni pred rokom je bila znova hospitalizirana v porodnišnici, da so jo lahko opazovali, redno so z ultrazvokom pregledovali tudi otroka, s poudarkom na njegovo srce in ožilje, vendar nepravilnosti niso odkrili- spet sem bil lahko miren, čeprav sem bil sam doma.

 

Dva tedna pred rokom so se odločili, da je otrok dovolj velik in donošen ter sprožili popadke. Tisti dan sem bil ves na trnih, tako, da sem dve uri prej odšel z dela in odhitel v Ljubljano, morda pa se bo kaj zgodilo že med obiskom. Pa ni kljub popadkom ni bilo nič, tako, da sem po obisku odšel domov. Doma sem šel spat, čeprav nisem mogel zatisniti očesa, tak nemir se me je poloteval. Ko pa me je utrujenost končno premagala je zazvonil telefon, bila je žena. Rekla mi je, da se je začelo in hop v avto in gas proti Ljubljani.

 

Ko sem prispel je bila že v porodni sobi. Mene so zadolžili za merjenje sladkorja, masko ter za “vodonošo.” Vse skupaj je trajalo do jutra, ko so dognali, da ne bo šlo po naravni poti. Odločili so se za carski rez, na kar so opozorili že več tednov pred porodom, da bo otrok verjetno prevelik za telo moje žene in po vsej verjetnosti ne bo šlo po naravni poti. Torej ob 8:42 se je rodil Timotei, povsem zdrav deček. Z zadovoljstvom sem lahko odšel domov, ampak šele po popoldanskem obisku.

 

Doma smo s starši skromno proslavili, po poti od staršev domov sem se ustavil še pri sestrični, ker mi je bilo spotoma, da bi ji sporočil veselo novico. Med obiskom pa je zazvonil telefon, bila je žena. Rekla je, da s Timoteiem ni vse v redu, da je pediater zaslišal šum na srcu. Sam sebe in ženo sem skušal potolažiti, da ta šum ni nič nenavadnega, da ga ima veliko otrok. Naslednji dan pa spet telefon- zdaj pa šok.

 

Stvar je resna, potrebna bo operacija. Prva misel mi je bila, kako bomo to zmogli, kam bomo morali, morda na konec sveta? Vendar na srečo ni bilo tako, žena mi je povedala, da imajo v Ljubljani izvrstno ekipo in da takšne stvari zdaj učinkovito popravijo v Ljubljani.

 

Nikoli ne bom pozabil občutkov, ko sem hodil na obisk v porodnišnico in sem v dvigalu videval srečne družine, ki se vračajo domov, jaz pa sem imel v mislih »Kdaj bom pa jaz lahko svoje odpeljal?«. To so bili težki trenutki zame in za vso družino, hkrati pa sem moral biti ženi v oporo. Na enem obisku sem zasledil napis na Timoteievem kartonu- Tetralogija Fallot.

 

Doma sem šel takoj googlati, kaj to je, takrat to še ni bilo možno s telefonom. Odkril sem, kaj je ta diagnoza, kako se jo odpravi, celo sanjal sem, da bi lahko šel na operacijo jaz namesto Timoteia in kar je bilo takrat najpomembneje zame, na strani na srcu operiranih otrok sem našel zgodbo, ki mi je vlila poguma in me potolažila. To je bila Evina zgodba, zgodba deklice, ki je iz vsega tega odšla kot zmagovalka. Natisnil sem zgodbo in jo odnesel za prebrati ženi, tudi njej je vlila moči. Ne pretiravam, take pozitivne zgodbe res močno vplivajo na nas, ko nam je težko, vidimo, da nismo sami. Če kdo pozna deklico, sedaj je že odrasla punca in ima mlajšega bratca, njeni brazgotini pa so rekli »stopničke« naj se njej in njenim staršem iskreno zahvali v mojem imenu, ker sem zares dobil novih moči, ko sem videl, da so drugi že premagali te težave, ter da zdaj živijo normalno, srečno družinsko življenje. Ker Timotei ni imel nobenih težav sem včasih celo uspel odmisliti, kaj nas še čaka.

 

Čas priprav na operacijo je prišel kot bi trenil, tako hitro, da se nisem niti dobro zavedel. Pa je prišel tudi čas operacije, zelo dolgih 6 ur. Malo sva z ženo tavala naokoli, potem pa sva se vrnila v klinični center in ves čas nemo bolščala v vrata dvigala in gledala, kdo bo prišel ven. Pa je končno prišel zdravnik, šel s popolnoma brezizraznim obrazom proti nama. Otrpnila sva, potem pa nama je rekel, da je operacija uspela in da bodo Timoteia kmalu pripeljali v intenzivno nego. Ure, minute sem odšteval, da bo minilo tistih kritičnih 48 ur, na srečo se je dobro izteklo, večjih zapletov ni bilo, razen eno dodatno drenažo so morali narediti zaradi nabiranja vode. V petek smo lahko odšli domov, ker je bil Timotei dober.

 

Vse se je dobro, odlično izteklo, hitreje kot sem si mislil, vendar so se mi vseeno na čas še vedno vračali občutki tesnobe, velikokrat sem podoživljal vse, kar se nam je zgodilo in zato sem tudi spremenil pogled na svet, se bolj zavedal, kaj je pomembno v življenju. Čez nekaj let je našo družinico razveselil tudi prihod Zale, naše princeske, junakinje, ki ima tudi svojo zgodbo, vendar ne med srčki, zato o tem na drugem mestu.