Moja zgodba se je začela 17.marca 2018, ko sem bila sprejeta v porodno sobo. Porod je bil še kar za zdržati, tudi prvi jok punčke sem takoj slišala…ampak nikoli si nisem predstavljala, kaj me čaka naslednje dni.

 

V ponedeljek, ko jo odpeljejo še na zadnji pregled, preden bi šli domov, sem bila tako vesela, da greva končno domov k očetu in bratcu. Nakar čakam ure in ure, da mi jo pripeljejo. Pride pediatrinja do mene in pove naj se poslovim od punčke…ŠOK. Nisem vedela kaj, zakaj, kako…se sesedem na posteljo z solzami v očeh…prve moje besede zdravnici: »a je umrla?«Potem ona meni prične, da se sliši šum na srčku, kako velik je pa ona ne more povedati, ker niso imeli teh naprav za ultrazvok srčka.

 

Rodila sem v Murski Soboti. Potem so jo odpeljali v inkubator na otroški oddelek na opazovanje, saj se je zelo utrudila s hranjenjem. Jaz seveda tudi na hitro spakirala in vsekakor šla k njej. Poleg tega je še imela povišan bilirubin in dobila zlatenico. 3 dni je bila v inkubatorju, potem sem lahko bila z njo na otroškem oddelku, da sem jo lahko pestovala, jo vohala, da me je čutila in jaz z njo. Četrti dan nov šok, da naj punčko pripravim, ker greva v Ljubljano na pediatrično kliniko…aaaah saj nisem vedela več, kaj me bo še doletelo…ok, pripravim sebe in punčko, tako kot so mi dali navodila…pridejo zjutraj po naju z rešilnim avtom in naju skupaj odpeljejo v Ljubljano na Pediatrično kliniko.

 

Seveda je bila tam punčka sprejeta takoj na neonatalni oddelek. Ta dan se mi je nenormalno vlekel. Nobenih novic, ničesar niso povedali. Šele enkrat proti večeru, ko sem že imela vsega vrh glave, brez informacij cel dan…pride zdravnica do mene in mi pove da ima punčka 2 luknjici v srčku, torej diagnoza ASD in VSD in da bo čez noč na opazovanju, jaz pa naj grem domov.

 

Nikakor se s tem nisem strinjala. Niso imeli proste postelje za mamice, da bi lahko ostala pri njej. Nekako po dolgem pregovarjanju sem potem vseeno lahko ostala zraven nje, čeprav sem spala na trdem stolu.

 

Po dveh dneh opazovanja naju spustijo v domačo oskrbo, vendar pregled po 1tednu.

Mine ta teden v upanju, da se je kaj popravilo. Žal so bile slabe novice. Bilo je še slabše. Če ne bi punčke pripeljala pravočasno, bi zdaj bila angelček v nebesih.

 

Takoj je bila sprejeta nazaj na neonatalni oddelek. Hranjena po sodni. Zelo je bilo težko gledati otroka, kako se muči. Na oddelku sva preživeli en mesec. Bilo je kot večnost. Seveda pa sem bila ves čas z njo, čeprav me je doma čakal sinček je pa zato partner bil z njim in mi močno stal ob strani.

Po 1 mesecu je bila premeščena na kardiološki oddelek. Tam pa so bile dobesedno borbe.

Želeli so, da bi punčka dopolnila 3 mesece in imela čim večjo težo, zaradi operacije. Ampak žal ni šlo. Punčka je v teh 3 mesecih večkrat doživela napad in prenehala dihat in vse to pred mojimi očmi.

 

Aaah prav hudo mi je, ko pišem vse to, ko se spomnim teh časov, ki sem jih preživela ob njej na upanje da bo uspelo, čeprav je bila že z eno nogico v nebesih. Na intenzivni z vsemi podpornimi terapijami, ob vseh aparatih, da so jo ohranjali pri življenju. Šele na to so videli, da tako ne bo šlo in da bo nujna čimprejšnja operacija. Seveda sem se morala boriti za vsako sekundo njenega življenja Napočil je trenutek, ko je prišel dan njene operacije. Danes temu rečem, da je to njen 2. rojstni dan. 17.maj, saj se je po mojem in njenem trpljenju ponovno rodila.

Po 7 urni operaciji pride anestezist do naju in pove da je operacija uspela in da so luknjice zaprli. Sploh si nisem upala na intenzivno, ker ta pogled na to drobno malo bitje z vsemi aparati, ki se bori za življenje, ki ga še sploh ni zares začela, me je »podrlo« do konca.

 

Operacija uspešna. Po 1 tednu bivanja na intenzivni so jo začeli prebujati, da bi sama zadihala. Šlo ji je kar dobro. Nato se je pa začelo okrevanje, najhuje je bilo za nami.