14. julija lani naju je razveselila Hana. Najlepša deklica na svetu. Mamino sonce in atijeva največja sreča.

Kljub nevarnosti grozečega prezgodnjega poroda, zaradi katere sem bila v 23. tednu hospitalizirana, se je rodila tri dni po predvidenem datumu poroda.

Zdravo deklico imate, so rekli, in moja vprašanja o tem, zakaj je najin otrok tako temen, so v porodni sobi ostala brez odgovora.

 

Naslednje jutro je malo pred osmo uro zjutraj v sobo vstopila sestra ter me poslala v kopalnico. In potem je nenadoma prišla v kabino, njene besede pa so zarezale globoko v srce.

 

Barva otroka mi ni všeč, poklicala bom pediatra, je rekla.

Samo uro kasneje sem sedela pred zdravnico na intenzivni negi ljubljanske porodnišnice.

 

Ko je saturacija tako nizka, kot je pri vašem otroku, pomislimo na srčno napako, je začela. In je razlagala naprej, njen glas pa je postajal vse bolj oddaljen.

 

Nekje vmes sem jo prekinila: A vi zdaj govorite o Hani? Hočete reči, da ima ona srčno napako? Sklonila je glavo in odgovorila, da je žal res tako. Ali lahko umre, je bilo moje naslednje vprašanje. Žal ja, je rekla. Ne vemo, ali bo živela še naslednjo uro.

In potem se je začelo.

 

Ultrazvok je potrdil 𝐭𝐫𝐚𝐧𝐬𝐩𝐨𝐳𝐢𝐜𝐢𝐣𝐨 𝐯𝐞𝐥𝐢𝐤𝐢𝐡 𝐤𝐫𝐯𝐧𝐢𝐡 ž𝐢𝐥. Sledila je premestitev na klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok na pediatrično kliniko, pet dni po rojstvu pa operacija, ki jo je opravil zdravnik iz Ljubljane.

 

Tisto nedeljo je ob 14.33 zazvonil telefon. Tistega dne je njeno srce zmagalo. Tistega dne je Hana ostala z nama.

 

24. julija ob enajstih zvečer je telefon zazvonil drugič. Hana je v operacijski, stanje se je poslabšalo, vas pokličem, ko kirurg končna.

 

Zgodila se je 𝐩𝐞𝐫𝐟𝐨𝐫𝐚𝐜𝐢𝐣𝐚 č𝐫𝐞𝐯𝐞𝐬𝐣𝐚 kot pozni zaplet vstavitve drena. A tudi to je zmogla.

 

27. julija je bila premeščena na oddelek za neonatologijo, kjer sta bila naš največji izziv izredno počasno hranjenje in močan odtegnitveni sindrom, 10. avgusta pa je 27 dni stara Hana končno bila tam, kamor sodi – doma, varno v najinem naročju.

 

Samo teden pozneje je bila žal sprejeta na kardiološki oddelek zaradi infekcije rane po posegu, konec avgusta pa se je obdobje hospitalizacij k sreči zaključilo.

Od takrat Hana obiskuje razvojno nevrofizioterapijo, redne preglede ima na ortopedski in očesni kliniki, pa v kardiološki in gastrointerološki ambulanti, zaradi odstranitve timusa je vodena tudi pri imunologu.

Danes je Hana že skoraj 10-mesečna dojenčica, ki prav vsak dan znova sliši, kako zelo ponosna sva nanjo in kako zelo jo imava rada. Je deklica bistrega pogleda, tako zelo nasmejana, tako zelo pogumna, tako zelo najina. Na vseh štirih odkriva svet in kaže svojo neomajno voljo do učenja in življenja.

 

Je bilo težko? Je. Je bolelo? Zelo. Bili so dnevi, ko nisva verjela, da bo živela. Dnevi, ko se nama je pred očmi risal njen nagrobnik. Tu počiva Hana, tri dni stara deklica, je pisalo na njem. A bili so tudi dnevi, ko nama je pogled na deklico s črnimi lasmi dajal upanje. Da bo ostala z nama. Da zmore. Da želi živeti. In teh dni je bilo več. Dni, ko sva zaupala, ko sva bila drug ob drugem, ko sva strokovnjake prosila za psihološko podporo, ko sva to rabila. Zares si želiva, da bi vidva, draga mami in ati, ki to bereta, zmogla. In da bi vedela, da je tudi to, da včasih ne zmoreta, okej.

 

In draga najina Hana, najina žabi. Najraje na svetu te imava, nikoli ne pozabi tega. In tako zelo sva ponosna nate.

 

𝘛𝘷𝘰𝘫𝘢 𝘮𝘢𝘮𝘪 𝘪𝘯 𝘢𝘵𝘪