Najina punčka je zelo zaželen otrok. Zanositve sva bila neopisljivo vesela. Po treh mesecih nosečnosti sem celo prenehala s težkim proizvodnim delom, da ne bi bilo kaj narobe.

Nosečnost je potekala super. Precej mi je bilo vroče, ker je zgodnjejesenski otrok. Zadnje tri tedne sem težko hodila, ker mi je pritiskala na ihiastični živec. Grozno me je bolel hrbet. Takrat sem prvič pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe. Slabe misli sem potlačila na stran, ker preiskave niso pokazale ničesar. Vse bo ok, sem imela v glavi.

 

Rodila se je na sončno nedeljo, pet dni čez rok, 18.9. ob 20.20. Porod je potekal normalno, rodila sem s pomočjo epiduralne anestezije.

Takoj sva se zaljubila vanjo. Pravijo, da je porod edini zmenek na slepo, ki vedno uspe. Bila je tako popolna, tako najina.

𝐃𝐫𝐮𝐠𝐢 𝐝𝐚𝐧 𝐯𝐢𝐳𝐢𝐭𝐞 𝐩𝐚 𝐣𝐞 š𝐥𝐨 𝐯𝐬𝐞 𝐧𝐚𝐯𝐳𝐝𝐨𝐥. Pediatrinja je slišala 𝐫𝐚𝐡𝐞𝐥 š𝐮𝐦 𝐧𝐚 𝐬𝐫𝐜𝐮, zato so jo poslali na dodatne preiskave. To se je nekako dalo prestati. Vse bo ok, sem imela v mislih. Po nekaj urah so mi jo pripeljali nazaj 𝐢𝐧 𝐬𝐩𝐨𝐫𝐨č𝐢𝐥𝐢 𝐠𝐫𝐨𝐳𝐥𝐣𝐢𝐯𝐨 𝐝𝐢𝐚𝐠𝐧𝐨𝐳𝐨. 𝐈𝐦𝐚 𝐤𝐨𝐚𝐫𝐤𝐭𝐚𝐜𝐢𝐣𝐨 𝐚𝐨𝐫𝐭𝐞 𝐢𝐧 𝐯𝐞𝐭𝐫𝐢𝐤𝐮𝐥𝐚𝐫𝐧𝐢 𝐬𝐞𝐩𝐭𝐚𝐥𝐧𝐢 𝐝𝐞𝐟𝐞𝐤𝐭. Od šoka ti odreveni telo, solze se vlijejo skoraj refleksno. To ne more biti. To se ne dogaja meni. Pod nujno so jo odpeljali na pediatrijo v Ljubljano. Praktično iztrgali so mi jo iz prsi, ko se je dojila. 𝐎𝐝𝐥𝐨č𝐢𝐥𝐢 𝐬𝐨 𝐬𝐞 𝐳𝐚 𝐨𝐩𝐞𝐫𝐚𝐜𝐢𝐣𝐨 𝐧𝐚 𝐝𝐚𝐧, 𝐤𝐨 𝐧𝐚𝐣 𝐛𝐢 𝐨𝐝š𝐥𝐚 𝐝𝐨𝐦𝐨𝐯.

 

En dan sem bila v porodnišnici v Postojni sama, potem sva šla za njo na neonatalni oddelek. Ni hujše stvari, ko vidiš svoje malo sonce priklopljeno na vse mogoče aparate in nič ne moreš storiti, doma pa te vsi sprašujejo kje je dojenček. Preživiš, ampak ti ni do odgovorov. Sredi noči so me obvestili, da je operacija uspela. Zadihali smo malo lažje, 𝐚𝐦𝐩𝐚𝐤 𝐭𝐨 𝐧𝐢 𝐭𝐫𝐚𝐣𝐚𝐥𝐨 𝐝𝐨𝐥𝐠𝐨.

 

Dopoldne so me ponovno obvestili, da mora še enkrat pod nož, da niso naredili dovolj dobro. Zastane ti dih. Zazdi se ti, kot da se je vse ustavilo, ampak naslednji klic je bil, da je tokrat uspelo. Dva tedna je ležala na intenzivnem oddelku, kjer so ugotovili, da je leva prepona pljuč negibljiva in da ne more dihati samostojno. Premestili so jo nazaj na neonatalni oddelek. V mislih se ti podijo črni scenariji. Nihče te ne pripravi na obisk nemočnega bitja, ki je priklopljen na vse mogoče naprave. Po mesecu dni so jo rešili par kablov.

» Od tukaj gre samo še domov.« pojasni zdravnica. Ni bilo tako. Po 1 mesecu sem jo zavito v rjuho s kabli vred ponovno držala v naročju, takrat se je prvič nasmehnila in dobila sem polno upanja. Vmes sem si ves čas črpala mleko, ki smo ji ga nosili na oddelek.

 

𝐏𝐨 𝐦𝐞𝐬𝐞𝐜𝐮 𝐝𝐧𝐢 𝐢𝐧 𝐭𝐫𝐞𝐡 𝐭𝐞𝐝𝐧𝐢𝐡 𝐬𝐨 𝐡𝐨𝐬𝐩𝐢𝐭𝐚𝐥𝐢𝐳𝐢𝐫𝐚𝐥𝐢 𝐭𝐮𝐝𝐢 𝐦𝐞𝐧𝐞, 𝐤𝐞𝐫 𝐩𝐫𝐞𝐣 𝐧𝐢 𝐛𝐢𝐥𝐨 𝐩𝐫𝐨𝐬𝐭𝐨𝐫𝐚. Levo prepono pljuč so ji rešili antibiotično in z vstavitvijo diafragme. Na kardio oddelku smo bile se par tednov, ko sva končno slišali tisti težko pričakovani stavek:

»Lahko greste domov.»

 

Odpustili so naju, vendar težav še ni konec. Še vedno ima 𝐧𝐚𝐳𝐨𝐠𝐚𝐬𝐭𝐫𝐢č𝐧𝐨 𝐬𝐨𝐧𝐝𝐨, redne preglede v Ljubljani in preglede pri vsemogočih specialistih. 𝐃𝐢𝐚𝐠𝐧𝐨𝐳𝐞 𝐩𝐨 𝐨𝐩𝐞𝐫𝐚𝐜𝐢𝐣𝐢 𝐬𝐨 𝐬𝐥𝐞𝐝𝐞č𝐞: 𝐦𝐢š𝐢č𝐧𝐢 𝐝𝐞𝐟𝐞𝐤𝐭 𝐩𝐫𝐞𝐭𝐢𝐧𝐚 𝐩𝐫𝐞𝐤𝐚𝐭𝐨𝐯, 𝐝𝐫𝐮𝐠𝐢 𝐝𝐞𝐟𝐞𝐤𝐭 𝐩𝐫𝐞𝐭𝐢𝐧𝐚 𝐩𝐫𝐞𝐝𝐝𝐯𝐨𝐫𝐨𝐯, 𝐚𝐬𝐝 𝐬𝐞𝐜𝐮𝐧𝐝𝐮𝐦, 𝐛𝐨𝐥𝐞𝐳𝐧𝐢 𝐩𝐫𝐞𝐩𝐨𝐧𝐞 (𝐝𝐢𝐚𝐟𝐫𝐚𝐠𝐦𝐚), 𝐝𝐫𝐮𝐠𝐞 𝐩𝐫𝐢𝐫𝐨𝐣𝐞𝐧𝐞 𝐦𝐚𝐥𝐟𝐨𝐦𝐚𝐜𝐢𝐣𝐞 𝐚𝐨𝐫𝐭𝐞, 𝐬𝐢𝐧𝐝𝐫𝐨𝐦 𝐝𝐢𝐠𝐞𝐨𝐫𝐠𝐞 𝐝𝐞𝐥𝐞𝐜𝐢𝐣𝐚 𝟐𝟐𝐪𝟏𝟏.

 

Kljub slabim stvarem ostajam optimistična. Mora biti vse v redu. Trenutno lepo raste, pridobiva na teži in se počasi privaja na cucelj. Je prava princeska. Razsvetli prostor kamor pride. Vsi jo imamo neskončno radi.

Včasih se mi zdi kot da tisto obdobje po rojstvu ni obstajalo in da se je rodila s prihodom domov in da je vse skupaj samo nočna mora. V takih trenutkih ti pomaga samo molitev, ki škoditi ne more in notranja vera. Zaveš se, česa vsega si sposoben, koliko si trden in kaj je najpomembnejše.

 

𝘔𝘪𝘴𝘭𝘪š 𝘴𝘢𝘮𝘰 𝘯𝘢 𝘴𝘷𝘰𝘫𝘰 𝘮𝘢𝘭𝘰 𝘴𝘳𝘦č𝘰 𝘪𝘯 𝘷 𝘵𝘦𝘣𝘪 𝘵𝘭𝘪 ž𝘦𝘭𝘫𝘢, 𝘥𝘢 𝘣𝘪 𝘣𝘪𝘭𝘢 𝘰𝘯𝘢 𝘻𝘥𝘳𝘢𝘷𝘢.