𝐙𝐆𝐎𝐃𝐁𝐀 #𝟑1 DEKLICA VSD 7 MM
Ko sem sama pred meseci brala izkušnje drugih staršev, nisem našla take, s katero bi se lahko poistovetila – take, ki bi mi olajšala strahove in me pripravila na vse, kar naju je čakalo. Čeprav danes vem, da naša pot ni bila tako težka kot marsikatera druga, sem bila takrat polna vprašanj, skrbi in negotovosti. Zato želim svojo izkušnjo deliti z vami – z upanjem, da bo komu pomagala.
Nosečnost je potekala popolnoma brez težav. Tudi porod in prvi dnevi po rojstvu so minili brez zapletov, deklico so ocenili odlično. Vse je kazalo, da bova kmalu odšli domov. Še tisti zadnji dan sem štela ure do prihoda moža, ki naju je imel namen odpeljati domov, ko sem ga v solzah poklicala in mu povedala, da žal še ne greva.
Pediater je ob rutinskem pregledu zaslišal glasen šum na srcu – na nenavadnem mestu, kjer se luknjice običajno ne zaprejo same od sebe. Rekli so, da morava počakati na naslednji dan, da najino deklico pregleda še kardiologinja. Ostala sem sama v sobi, polna strahov, medtem ko je soseda s svojo deklico že odšla domov. Celo noč nisem zatisnila očesa; prebirala sem na stotine možnosti in scenarijev ter si zamišljala najhujše. Bala sem se, da se domov sploh nikoli ne bova vrnili.
Naslednji dan je kardiologinja potrdila diagnozo – VSD (ventrikularni septalni defekt), torej luknjico v srčku. Verjetnost, da se bo zaprla sama od sebe, je bila 50-odstotna. Poudarila je, da je luknjica na posebnem mestu, kjer mišičnega tkiva skoraj ni, zato je možnost spontanega zaprtja manjša. Ker je bila deklica sicer stabilna, sva šli domov z navodilom za redne preglede.
Mesec dni kasneje je zaradi povišanega pritiska v pljučih začela prejemati zdravila (diuretike), a kljub temu je ostajala brez vidnih simptomov. Redno sva hodili na preglede, a luknjica se ni zapirala. Pri osmih mesecih so zdravniki predlagali kirurški poseg – in odločili smo se, da je za deklico to najboljša pot.
Operacijo so izjemoma izvedli že pri petih mesecih, saj so se drugi otroci na čakalni listi razboleli. Novico o terminu smo izvedeli le teden dni prej. V bolnišnico smo prišli tri dni pred operacijo. To so bili najdaljši dnevi mojega življenja – polni negotovosti, strahu in tisočerih vprašanj: Kaj, če kaj ne bo v redu? Kaj, če pride do zapletov?
Večer pred operacijo smo se že pripravljali na kopanje deklice s posebnim šamponom, ko je v sobo prišel zdravnik in povedal, da bo operacija prestavljena za en dan, zaradi nujne transplantacije pri drugem otroku. Svet se mi je ponovno sesul. Še en dan čakanja, še en dan strahu…
Končno je napočil četrtek. Po vsem protokolu smo našo deklico odnesli do operacijske sobe. V očetovem naročju je sladko spala, ko sva jo predala anesteziologinji – s tiho prošnjo, naj jo še malo uspava preden jo predava. Še danes ne vem, ali se je vmes prebudila ali ne – in niti nočem vedeti. Verjamem, da so zanjo poskrbeli z vso ljubeznijo.
Operacija je trajala štiri dolge ure. Ob dvanajstih naju je poklical kirurg in povedal, da je poseg uspel! Čez eno uro jo bova lahko prišla pogledat na intenzivno nego.
Na ta trenutek sem se pripravljala več tednov, a tisti prizor me je vseeno presenetil. Ležala je na posteljici kot prava mala princeska – mirno je spala, skoraj da brez oteklin. Zdelo se je, kot da ji je celo udobno. Tako mirna sem odšla domov, a me je proti večeru zopet zajela praznina. Pogrešala sem jo neskončno in komaj čakala, da jo naslednji dan spet vidim.
Naslednje jutro je bilo najtežje. Bila je še pod vplivom močnih zdravil, ni reagirala na najine glasove, zdelo se je, da je v svojem svetu. Tretji dan po operaciji sem jo že smela vzeti v naročje – občutek nepopisne sreče. Dreni so šli ven, četrti dan sem jo lahko že dojila, čeprav je bila še precej odsotna. Takrat me je preplavila tudi krivda – zakaj sem dovolila, da je šla skozi vse to? Ampak po drugi strani sem bila neskončno hvaležna – najina punčka je bila zdaj zdrava.
Po operaciji sva še nekaj dni ostali na oddelku otroške kirurgije. Ni mi bilo pomembno, ali spim na stolu ali na postelji – pomembno mi je bilo samo to, da sem bila ob njej. Sestre so mi povedale, da bo trajalo nekaj dni, da zdravila zapustijo njeno telo. In res – šesti dan je bila kot prerojena: smejala se je, igrala, bila polna življenja.
Zaradi manjšega izliva sva ostali v bolnišnici še nekaj dodatnih dni, a kmalu sva končno lahko odšli domov. Pregledi so postali tedenski, zdravila so ji postopno ukinili in po dveh mesecih ni več potrebovala ničesar.
Danes, tri mesece po operaciji, je najina deklica živahna, nasmejana in tako polna energije, da težko verjameš, da je prestala tako zahtevno operacijo srca.
Iz srca se zahvaljujemo celotni kirurški ekipi, vsem sestram in zdravnikom na intenzivni negi ter oddelku otroške kirurgije. Hvala, ker ste nam omogočili novo priložnost za brezskrbno življenje.
Naši mali srčki nosijo v sebi neverjetno moč. So pravi mali junaki, ki zmorejo več, kot si sploh upamo predstavljati. Iz naše izkušnje lahko potrdim, da nas vsak dan učijo, kaj pomeni pravi pogum. In mi, starši, moramo biti močni zanje – da jih podpiramo in jim omogočimo, da se vse na koncu izide tako, kot se mora.
Zapisala: mamica deklica
Slika je simbolična <3
____
Draga mamica, hvala za vašo zgodbo! Čisto vsaka zgodba je unikatna in neprecenljiva. Zgodbe so v pomoč mnogim staršem, ko izvejo za diagnozo svojega otroka.
Vabimo vas, da nam svojo zgodbo zaupate tudi vi. Pišite nam na info@srcki.si